Izročilna pogodba

Tovrstna pogodba pa je veljavna le tedaj, če se z njo strinjajo vsi izročitevljevi potomci, posvojnci in njihovi potomci, ki bi, glede na veljavno zakonodajo, bili poklicani, da po njem dedujejo. Specifika izročilne pogodbe je, da mora biti ta narejena v obliki notarskega zapisnika, prav tako tudi privolitev potomcev, ki pa je lahko narejena kasneje kot pogodba. Izročitev in razdelitev pa ostaneta veljavni, če potomec, ki se ni strinjal, umre pred izročiteljem, ne da bi zapustil svoje potomce, če se odpove dediščini, če je razdeljen ali če je dedno nevreden.

V primeru izročilne pogodbe se z zapuščnino postopa drugače, ko običajno, ko izročitelj umre, premoženje, lahko tudi nepremičnine, ne spada v njegovo zapuščino in se ne upošteva pri ugotavljanju njene vrednosti. Če se kateri od potomcev ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo premoženja, se  nasproti njemu tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem z izročilno pogodbo, štejejo za darila. Enako se zgodi, če se izročitelju po izročitvi in razdelitvi premoženja, s čemer so se sicer strinjali vsi potomci, rodi otrok ali se pojavi potomec, ki je bil razglašen za mrtvega.

Posebnost izročilnih pogodb je tudi, da izročitelj ohrani določene pravice na premoženju, kot npr. pravica stanovanja, realno breme, užitek.

V primeru nepremičnin, se lahko te vpiše v zemljiško knjigo na podlagi izročilne pogodbe v obliki notarskega zapisa.